Kako lahko varnost z ničelnim zaupanjem prepreči napade izsiljevalske programske opreme?

Digitalna transformacija in spremembe delovnih modelov so drastično spremenile kibernetsko varnost. Zaposleni morajo delati na daljavo in dostopati do podatkov zunaj omrežja podjetja. Isti podatki se delijo tudi z zunanjimi sodelavci, kot so partnerji in dobavitelji.

Proces premikanja podatkov iz lokalnega modela v hibridno okolje je pogosto donosna vaba za napadalce, da izkoristijo in ogrozijo celotno varnost omrežja.

Danes organizacije potrebujejo varnostni model, ki se lahko prilagodi zapletenosti delovnih okolij po pandemiji in delovne sile na daljavo. Ta novi pristop mora imeti možnost zaščititi naprave, aplikacije in podatke ne glede na njihovo lokacijo. To je mogoče s sprejetjem varnostnega modela Zero-Trust.

Kaj je torej varnostni model Zero-Trust? Ugotovimo s Quantrimang.com v naslednjem članku!.

Kaj je varnostni model Zero-Trust?

Tradicionalni model varnosti omrežja zaupa vsakemu uporabniku in napravi v omrežju. Inherentna težava tega pristopa je, da ko kibernetski kriminalci dobijo dostop do omrežja, se lahko prosto gibljejo po notranjih sistemih brez večjega odpora.

Po drugi strani pa varnostna arhitektura Zero-Trust na vse in vse gleda kot na sovražno. Izraz »ničelno zaupanje« je leta 2010 prvič skoval John Kindervag, analitik pri Forrester Research, in temelji na temeljnem načelu, da nikoli ne zaupamo nikomur in vedno vse preverimo.

Model Zero-Trust zahteva strogo preverjanje identitete vseh uporabnikov in naprav, preden jim odobri dostop do virov, ne glede na to, ali so v omrežju ali izven njega.

Načela okvira ničelnega zaupanja

Zero-Trust je strategija, s katero lahko skrbniki omrežja zgradijo varnostni ekosistem

Varnostni model Zero-Trust ni ena sama tehnologija ali rešitev. Namesto tega je to strategija, s katero lahko skrbniki omrežja zgradijo varnostni ekosistem. Spodaj je nekaj načel varnostne arhitekture brez zaupanja.

1. Stalno preverjanje

Model Zero-Trust predpostavlja, da obstajajo vektorji napadov znotraj in zunaj omrežja. Zato nobenemu uporabniku ali napravi ne bi smeli samodejno zaupati in ji odobriti dostopa do občutljivih podatkov in aplikacij. Ta model nenehno preverja identiteto, privilegije in varnost uporabnikov in naprav. Ko se stopnje tveganja spreminjajo, zakasnitev povezave prisili uporabnike in naprave, da ponovno preverijo svojo identiteto.

2. Mikrosegmentacija

Mikrosegmentacija je praksa delitve varnostnih območij na manjše segmente ali regije. To pomaga ohranjati ločen dostop do ločenih delov omrežja. Na primer, uporabnik ali program z dostopom do enega območja ne bo mogel dostopati do drugega območja brez ustrezne avtorizacije.

Mikrosegmentacija pomaga omejiti gibanje napadalcev, ko dobijo dostop do omrežja. To močno zmanjša moč napada, ker vsak segment omrežja zahteva ločeno avtorizacijo.

3. Načelo najmanjših privilegijev

Načelo najmanjših privilegijev temelji na dodelitvi uporabnikom dovolj dostopa, ki je potreben za primer uporabe ali operacijo. To pomeni, da bo določen uporabniški račun ali naprava dobila dostop samo za en primer uporabe in nič drugega.

Omrežni skrbniki morajo biti previdni pri podeljevanju dostopa uporabnikom ali aplikacijam in ne pozabite preklicati teh pravic, ko dostop ni več potreben.

Politika dostopa z najmanjšimi pravicami zmanjšuje izpostavljenost uporabnika občutljivim delom omrežja in s tem zmanjšuje posledice napadov.

4. Varnost končne točke

Poleg dostopa z najmanjšimi pravicami model Zero-Trust sprejema tudi ukrepe za zaščito naprav končnih uporabnikov pred varnostnimi tveganji. Vse naprave končne točke se nenehno spremljajo glede zlonamerne dejavnosti, zlonamerne programske opreme ali zahtev za dostop do omrežja, sproženih z ogrožene končne točke.

Prednosti implementacije varnostnega modela Zero-Trust

Zero-Trust rešuje vrsto težav, ki se pogosto pojavljajo pri tradicionalnih varnostnih modelih

Zero-Trust rešuje vrsto težav, ki se pogosto pojavljajo pri tradicionalnih varnostnih modelih. Nekatere prednosti tega okvira za kibernetsko varnost vključujejo:

1. Zaščita pred notranjimi in zunanjimi grožnjami

Zero-Trust vse uporabnike in stroje obravnava kot sovražne. Zaznava grožnje, ki izvirajo izven omrežja, ter notranje grožnje, ki jih je težko odkriti.

2. Zmanjšajte tveganje filtriranja podatkov

Zahvaljujoč segmentaciji omrežja je dostop do različnih omrežnih območij strogo nadzorovan v modelu Zero-Trust. To zmanjša tveganje, da bi se občutljive informacije preselile iz organizacije.

3. Zagotovite varnost svoje oddaljene delovne sile

Hiter prehod na aplikacije v oblaku je utrl pot delovnim okoljem na daljavo. Zaposleni lahko sodelujejo in dostopajo do omrežnih virov od koder koli s katero koli napravo. Varnostne rešitve končne točke pomagajo ohranjati tako porazdeljeno delovno silo varno.

4. Dobra naložba za preprečevanje izgube podatkov

Glede na to, kako drage so lahko kršitve podatkov, je treba uvedbo varnostnega pristopa Zero-Trust obravnavati kot odlično naložbo v boju proti kibernetskim napadom. Vsak denar, porabljen za preprečevanje izgube podatkov in kraje, je dobro porabljen denar.